»Kdaj bova odšla? Ko naju ne bodo več potrebovali«

»Kdaj bova odšla? Ko naju ne bodo več potrebovali«
Regija danes
Tipografija

Biserka in Damjan Klajnšek sta skupaj že skoraj petdeset let, od tega sta štirideset let poročena. V začetku maja sta z malo zamude zaradi epidemije proslavila trideset let delovanja svojega podjetja Bimex. Družbo sta jima delala hči Sabina in vnuk Rok, a ne le kot družinska člana, ampak kot prav tako pomembna predstavnika podjetja. V Sloveniji ni veliko družinskih podjetij, kjer bi hkrati delale tri generacije, že takšne z dvema so vedno bolj redke, saj marsikje mladi ne želijo nadaljevati posla, ki so ga na noge postavili njihovi starši. Klajnškovim je to uspelo. Zato ker vse odločitve sprejemajo skupaj. Tudi na ta pogovor so prišli skupaj. Žal brez hčere Sabine, ki je bila takrat na dopustu.

Podjetje je leta 1990 ustanovila Biserka Klajnšek. Svojo podjetniško pot je začela enako kot v tistih časih mnogi drugi pogumni posamezniki – v domači garaži. Z možem Damjanom, ki se ji je pridružil nekaj let kasneje, jo končuje v srednje velikem podjetju s sodobnimi poslovnimi in skladiščnimi prostori v celjski industrijski coni v Trnovljah ter z velikim ugledom med domačimi kupci tehničnih termoplastov in tujimi proizvajalci te surovine. V tridesetih letih se je marsikaj zgodilo, pravi. Bilo je veliko garanja, ampak tudi veselja in zadovoljstva, a tudi naključij, ki so pomembno vplivala na posel. »Včasih je pač treba biti na pravem kraju s pravimi ljudmi,« je prepričana.
Zakaj ste se v letih, ki še niso bila najbolj naklonjena zasebnemu podjetništvu,  odločili, da boste šli na svoje?
Devetdeseta so bila posebna leta. Podjetje si lahko ustanovil že z 200 markami in priložnost je bilo treba izkoristiti. Kot višja medicinska sestra nisem dobila prave priložnosti za delo, nato sem končala še študij organizacije dela in sem se pač odločila, da bom ustanovila podjetje. Mož mi je rekel, da znam plavati in naj grem na svoje. Na začetku sploh nisem vedela, kaj bom delala. Bom pač nekaj, sem si rekla. Vedela sem samo to, da želim sodelovati pri vseh spremembah, ki so se takrat dogajale v gospodarstvu. Skratka, bila je priložnost, da sem začela delati v življenju nekaj drugačnega, in sem jo pač zagrabila, čeprav sem bila brez kapitala in znanja. Sem pa že takrat zelo dobro obvladala italijanski in predvsem nemški jezik. Ukvarjati sem se začela z uvozom iz Avstrije in Italije. Ker je takrat večina raje delala z zasebnimi kot z velikimi družbenimi podjetji, je vse, kar sem pripeljala v Slovenijo, šlo za med. Uvažala sem vse mogoče, od aluminija in plinskih peči do tekstila in ponev. Posel se je dobro razvijal in ker sem bila vedno bolj zaposlena, se mi je leta 1994 pridružil mož.
Damjan, ste štiri leta čakali, da bi videli, kako uspešna bo? Zakaj ste se  sploh odločili, da se ji boste pridružili?
Takrat sem delal v Nazarjah v Gorenjevi tovarni malih gospodinjskih aparatov. Tovarna je veliko sodelovalo z dobavitelji granulatov, predvsem s takrat še enovitim Bayernom iz Leverkusna. V času sprememb na začetku devetdesetih let so Nemci iskali nekoga, ki bi podpiral njihovo prodajo v jugovzhodni Evropi. Vedeli so, da ima žena podjetje, in so mi ponudili sodelovanje. Z ženo sva razmislila, kaj bi to pomenilo za podjetje, in sva se odločila, da bova sprejela ponudbo. Zaradi večjega obsega dela je bilo treba še nekoga zaposliti. Ugotovila sva, da je najbolje, če v podjetje pridem kar jaz. Leta 1995 sva podpisala pogodbo z Bayernom, ki se je kasneje razdelil na več samostojnih proizvodenj, tako da danes sodelujeva s štirimi podjetji, ki z Bayernom nimajo več nobene povezave.
Med uvozom različnih izdelkov in trgovanjem s tehničnimi termoplasti so bile še ure, kajne?
Ne, ure so bile ves ta čas. Ko sem začela, sem si namreč rekla, da mora biti v podjetju tudi proizvodnja. Da moramo nekaj tudi izdelovati, ne samo prodajati. Tega se držimo še danes. Še vedno imamo proizvodnjo, vendar ne več v Sloveniji, temveč v Srbiji, tudi ur ne izdelujemo več. Zdaj delamo dušilke za preprečevanje radijskih motenj za kupca iz Nemčije.
Damjan: Tisto veliko uro, ki jo ima celjski župan v svojem kabinetu, smo mi naredili. Bilo je pred 25 leti, ko je bil na čelu občine Jože Zimšek. Takrat so obnavljali prostore v Narodnem domu, kamor se je potem preselila občinska uprava. Zbirali so prispevke podjetij. Denarja nismo imeli in smo naredili uro. Pravijo, da do danes ni potrebovala popravila, samo navijati jo je treba. Mehanizem smo uvozili iz Nemčije, vse ostalo smo naredili v Celju.
Zakaj ste se odločili za ure? Lahko bi izdelovali tudi kaj drugega.
Proizvodnjo ur sem prevzela od Gorenjeve tovarne gospodinjskih aparatov. Slišala sem, da namerava podjetje ta program opustiti, zato sem predlagala, naj ga da meni. V Celju sem organizirala proizvodnjo in začela različne ure izdelovati za partnerja iz Nemčije ter tudi za takratni jugoslovanski trg. Ko je razpadel, sem našla tržno nišo  za tako imenovane »klokice«. To so bile tiste majhne, potovalne ure, ki so jih podjetja uporabljala predvsem za svojo reklamo. Na milijone smo jih naredili, saj so bile zelo priljubljene. Kupovala so jih slovenska podjetja, a tudi tuja, na primer Lufthansa, kupci so bili tudi številni hoteli.
Če je posel z urami šel tako dobro, zakaj ste opustili to proizvodnjo?
Ob neki priložnosti je z našim prijateljem iz Nemčije v Celje prišel še njegov prijatelj. Želel si je ogledati našo proizvodnjo ur in ko je končal ogled ter smo se usedli na kavi, je na mizo položil pogodbo ter dejal, da bi rad delal z nami, ker mu je naše podjetje všeč in ker sva mu všeč tudi midva z možem. Ta prijateljev prijatelj je imel podjetje za izdelovanje dušilk za preprečevanje radijskih motenj. Tako smo začeli še to proizvodnjo in dve leti ob urah delali še dušilke. Do vstopa v Slovenije v Evropsko unijo smo v tem programu zaposlovali 25 ljudi. Potem se je marsikaj spremenilo, cena delovne sile se je zvišala in ugotovili smo, da se proizvodnja v Celju ne splača več. Odločili smo se za selitev v Srbijo, kjer smo našli poslovne partnerje in leta 2002 ustanovili hčerinsko podjetje Proel.
Pri poslovanju je najbrž veliko naključnih srečanj, ki potem pomembno vplivajo na razvoj podjetja.
Vsekakor moraš pri poslih imeti tudi malo sreče in biti ob pravem času na pravem mestu s pravimi ljudmi. Z možem sva se v preteklosti pridružila mnogim delegacijam gospodarske zbornice in države na obiskih v tujini in nekako sva bila ljudem všeč. Na teh srečanjih sva se veliko pogovarjala z ljudmi, dobila sva številne ideje, ponudile so se nama različne poslovne priložnosti. Če nikamor ne greš, ničesar ne izveš in potem tudi ničesar ne narediš. Z možem sva bila res vsa leta osredotočena na podjetje, na delo, na iskanje novih priložnosti. Tega je zdaj manj. Še to, kar imamo, se nama zdi preveč. Ko pridejo leta, si pač rečeš, da je dovolj, naj še drugi nekaj delajo.
Bimex že vsa leta zaznamuje rast, večkrat se je uvrstil tudi med najboljša hitro rastoča podjetja. Ste uspešni tudi zato, ker ste družinsko podjetje?
Damjan: Med gazelami nismo bili nikoli v vrhu, a smo v določenih obdobjih imeli bolj skokovito rast. Bolj mi je všeč normalna, zdrava rast. Trgujemo z visoko kakovostnimi materiali, ki jih podjetja uporabljajo za tehnične izdelke. Imamo ožji krog kupcev, ki te materiale uporabljajo, in z njimi smo že dolgo partnerji. Pomagamo jim  pri razvoju, jim svetujemo pri uporabi materialov, pri razvoju orodij … Nismo prodajalci v klasičnem pomenu, ko prodaš tono nekega materiala in te potem nič več ne zanima. Skušamo biti dober in zanesljiv partner in to nam nekako uspeva.
Biserka: Sodelujemo z avtomobilsko industrijo, največ s podjetjem Odelo. Z njim smo od njegovih začetkov in z njim rastemo.

Foto: Andraž Purg - GrupA

Preberite več v Novem tedniku

Z VAMI V ŽIVO

Radio Celje

voditelj

Trenutno poslušate:

Prometni telefon Radio Celje 080 13 02

Mali o

Če karkoli oddajate ali potrebujete kliknite na ustrezno spodnjo povezavo:

ODDAM
POTREBUJEM
(objava je vsako sredo)

OBRAZCI

Sledite nam