Pri petindvajsetih letih uresničil življenjske sanje

Pri petindvajsetih letih uresničil življenjske sanje
Regija danes
Tipografija

Pred sedmimi leti je Andraž Golob s sošolcem obiskal Berlin. Kot glasbenika sta seveda obiskala tudi Berlinsko filharmonijo in prisluhnila enemu od koncertov. Na koncu sta z občudovanjem ugotavljala, kako odličen orkester vrhunskih glasbenikov sta poslušala. Največji dosežek v življenju je zagotovo to, da človek lahko igra v njem, sta se strinjala. Pred kratkim se je mlademu Celjanu ta želja uresničila. Na junijski avdiciji so ga sprejeli medse člani Berlinske filharmonije, eminentnega orkestra, v katerem bo igral bas klarinet.

 

Izjemnega uspeha se še ni čisto zavedal, ko sva se nekaj dni po avdiciji srečala ob njegovem kratkem obisku v domačem mestu. Toliko vsega je imel zadnji mesec, od vaj, koncertov do avdicij, da je komaj dohajal vse skupaj, zato še niti ni bilo časa za proslavljanje. Ponosni in navdušeni so bili domači, prijatelji in tudi njegov profesor klarineta Gerald Pachinger, pri katerem se je izobraževal na Univerzi za glasbo in upodabljajočo umetnost v Gradcu. »Sploh ni našel besed, ko sem mu sporočil novico, tako je bil ganjen, saj zdaj kar dva njegova študenta iz Slovenije igrava v Berlinski filharmoniji!« Klarinetista Matica Kudra so namreč v orkester sprejeli maja in Andraž je tako tretji Slovenec v vrhunski zasedbi, kjer že desetletje igra tudi hornist Andrej Žust.

Med kitaro in klarinetom

Z glasbo je Andraž rasel od malega. Mama jo je poučevala v osnovni šoli, oče je kot velik oboževalec glasbe že v mladosti s štipendijo kupoval plošče klasične glasbe. Sestra je igrala violino, sam je nihal med klarinetom in kitaro ter opravil osnovno stopnjo izobraževanja za obe glasbili. Na srednji stopnji se je nato odločil za klarinet, kitaro je igral občasno v džez zasedbi s sošolci I. gimnazije v Celju. Všeč mu je postal tudi klavir ... »Nekaterih stvari s klarinetom ne moreš odigrati,« pojasnjuje svoje zanimanje za različna glasbila. V glasbeni šoli v Celju je bil njegov učitelj klarineta Jurij Hladnik, ki mu je Andraž hvaležen, da ga je znal spodbujati, ko je nastopila kriza. »Znal je biti strog in tudi zabaven.«

Svetovljanski Berlin ga je od nekdaj privlačil, razmišljal je, da bi tam študiral. A splet naključij mu je to preprečil. »Ker je pošta potrebovala tri tedne, da je prispela, sem zamudil na sprejemne izpite. Tako sem šel v Gradec, kjer bom oktobra končal dodiplomski (bachelor) študij. Ko sem poslušal uro pri profesorju Pachingerju, ki je tudi prvi klarinetist dunajskih simfonikov, sem želel samo še k njemu.« S študijem v Gradcu je tudi prešel na nemški sistem igranja klarineta (za razliko od francoskega) in si s tem nakopal še dodatno delo. »Zvok takšnega klarineta je drugačen, bolj mehek, in tudi način igranja je drugačen. Vsaj leto sem potreboval za prehod na nov način,« razlaga sogovornik, ki mu očitno nič ni pretežko, ko gre za glasbo.

Nadarjenost in delavnost

Tisti, ki poznajo svet glasbenikov, vedo, koliko garanja in odrekanja je za vsakim takšnim uspehom. »To so bile moje sanje, a nisem mislil, da jih bom dosegel,« pravi skromno. Nase je opozoril že leta leta 2019, ko je kot prvi Slovenec zasedel mesto v novonastali akademiji orkestra dunajskih filharmonikov. Na Dunaju je igral pod vodstvom svetovno znanih dirigentov: Johna Williamsa, Daniela Hardinga, Christiana Thielemanna, Zubina Mehte, Christopha Eschenbacha, Semyona Bychkova in drugih. V letu 2021 je kot najboljši pihalec akademije dunajskih filharmonikov prejel tudi nagrado Edmunda Horwatha. Že med študijem je dobil tudi mesto nadomestnega klarinetista v graški operi, nato je bil sprejet še v Mladinski orkester Gustava Mahlerja. Tudi kot solist je že igral nekajkrat v Avstriji in Nemčiji, a prvega koncerta z orkestrom na Dunaju ne bo pozabil. »V tako odlični zasedbi z vrhunskimi dirigenti bi mi bilo vseeno, tudi če bi igral samo triangel,« pove v smehu. »Toliko energije na odru, ko se trese cela dvorana, ne moreš doživeti drugje kot pri najboljših. Od sebe dajo največ, ker jim je igranje v užitek, in tak sem tudi sam.«

Pri odločitvi za avdicijo v Berlinu so ga spodbujali tudi člani dunajskega orkestra, da je dobil še več zagona. Tudi sicer ni čutil med glasbeniki nobene zavisti. Ravno nasprotno. »Ko so mi po drugi avdiciji v Berlinu rekli, da bi bilo dobro imeti boljši klarinet, me je poklical solo klarinetist dunajskih filharmonikov in ponudil svoja dva od štirih klarinetov, ki jih ima. Tako še vedno igram na njegova klarineta. Vedno namreč potrebuješ dva, uglašena v A in B, ki sta precej draga, ob čemer moraš ob naročilu nanju čakati več let.«

Na začetku Andraževe poti so za nakup dveh glasbil moči združili starši in stari starši. »Brez družinske podpore ne bi zmogel,« se zaveda glasbenik, ki se rad vrača domov, starša pa ponosno spremljata njegovo kariero. »Že prej sta prišla na vsak koncert, če sta le uspela, in podobno obljubljata tudi za prihodnje, ko bom v Berlinu.«

Foto: Gorazd Golob, Benjamin Morrison, Benedikt Dinkhauser, Sanja Mlinarič

 

 

 

 

Preberite več v Novem tedniku

Z VAMI V ŽIVO

Živa Dobnik

voditelj

Trenutno poslušate:

Prometni telefon Radio Celje 080 13 02

Mali o

Če karkoli oddajate ali potrebujete kliknite na ustrezno spodnjo povezavo:

ODDAM
POTREBUJEM
(objava je vsako sredo)

OBRAZCI

Sledite nam