Vzljubila jih je kot majhna deklica

Vzljubila jih je kot majhna deklica
Regija danes
Tipografija

Zagotovo ne bi pretiravali, če bi jo poimenovali prva dama slovenskih citer. Cita Galič je bila ena prvih, ki ji je v Sloveniji uspelo tovrstno glasbilo popularizirati in prenesti med širše množice. Marsikdo namreč, ko zasliši njeno ime, najprej pomisli prav na citre. A to glasbilo še zdaleč ni edino, ki mu je Savinjčanka posvetila svojo glasbeno pot. Že od otroštva se navdušuje nad ljudsko glasbo. Njen čar ji je v vseh teh desetletjih ustvarjanja z različnimi glasbenimi sestavi uspelo ponesti na vse konce sveta.

Da vse njene izkušnje, uspehi in anekdote ne bi potonili v pozabo, se je njen mož, glasbenik in publicist Jože Galič, lotil pisanja knjige o njeni glasbeni poti. Uradna predstavitev bo v nedeljo v njeni rojstni Marija Reki, kjer bo letos že 24. prireditev Pod Reško planino veselo živimo. Še pred tem smo Cito Galič, ki se že petinštirideset let udejstvuje kot učiteljica glasbe in je tik pred upokojitvijo, ujeli doma v Šempetru v Savinjski dolini.

Vaš mož pravi, da niste čisto »navadna« žena. Zapisal je, da ste predvsem glasbenica in pedagoginja, ki si je s svojim predanim delom že zdavnaj prislužila naziv prve slovenske citrarke. Kdo vas je navdušil za citre? Ste si predstavljali, ko ste začeli igrati nanje, da boste po njihovi zaslugi prepotovali velik del sveta?

Krstna botra je bila ljudska glasbenica, igrala je na harmoniko, pri hiši so imeli kar nekaj glasbil in enkrat mi je za »pisanko« podarila citre. Cita – citre – naključje, tako kot je morda naključje, da smo z družino kasneje živeli v Trbovljah, kjer so v glasbeni šoli poučevali citre. V tistem času so bile v nemilosti, ker se nemško glasbilo ni skladalo s socialistično miselnostjo, seveda posledično nisem bila navdušena nad igranjem »sovražnega« glasbila. Kasneje, ko sem se predstavila na Radiu Ljubljana in ko me je pohvalil moj vzornik Miha Dovžan, mi je to dalo samozavest in veselje do igranja. Seveda si niti v sanjah nisem predstavljala, kje vse bom gostovala s citrami in po zaslugi slovenske glasbe.

Zgodnja leta ste preživeli v Marija Reki. Kako se spominjate tega časa? Ste bili že takrat povezani z glasbo?

Pri Pečnikovih, na domu moje mame, je bil harmonij, na katerega je igral stric, marijareški organist. Tam so se ob sobotah zbirali pevci na vajah in ko je bilo uradnih vaj konec, so še posedeli in prepevali ljudske pesmi. Nisem smela prisostvovati vajam, ampak sem kukala iz druge sobe in vsrkavala to glasbeno bogastvo. Prav tako se je prepevalo ob kmečkih opravilih, zato večkrat poudarjam, da je bila to moja prva glasbena šola.

Kmalu ste se iz Marija Reke z družino preselili v Trbovlje, kjer ste obiskovali osnovno in nižjo glasbeno šolo za citre in klavir. Nekoč glasbeno izobraževanje ni bilo tako razširjeno, kot je danes. Kdo vas je pri tem še posebej podpiral?

Mama. Sama ni imela možnosti, da bi se glasbeno izobraževala, zato je želela hčerkama nuditi vse tisto, za kar je bila sama prikrajšana. Živeli smo v kulturno bogatem kraju, ki je imelo kakovostne pevske zbore, pihalno godbo in dobro glasbeno šolo. Kasneje, čez leta, sem izvedela, da je bila Glasbena šola Trbovlje edina v Sloveniji, na kateri so v 60. letih poučevali citre.

Šolanje ste nadaljevali v srednji glasbeni šoli in na Akademiji za glasbo v Ljubljani. Kdaj ste se odločili, da bo glasba predstavljala tako pomemben del vašega življenja?

V glasbeni šoli sem bila bolj pridna učenka kot v osnovni šoli. Ko sem se začela učiti še klavir, je to postala že bolj uresničljiva želja. Šolanja s citrami takrat nisem mogla nadaljevati, šele zdaj smo prišli komaj do srednješolskega izobraževanja. Najprej sem se vpisala v gimnazijo v Trbovljah. Ni mi šlo, zato odločitev za srednjo glasbeno šolo v Ljubljani ni bila težka. Postala sem vozač. V Ljubljani sem zaživela, prišla med enako misleče sošolce in kasneje študente ter uspeh ni izostal.

Akademsko izobraženi glasbeniki pogosto izgubijo čut za ljudsko glasbo, a pri vas je bilo drugače. Ves čas ji ostajate zvesti. Kaj vas pri tej zvrsti še posebej privlači?

Ne vem, koliko so ti akademsko izobraženi glasbeniki peli in vsrkavali pesmi tako kot jaz. Spominjam se, kako je bilo po prazničnih mašah v Marija Reki. Moški so se zbrali pod eno lipo, pod drugo dekleta in žene ter otroci. Ko so se pogovorili, se je oglasila pesem, najprej moški, v odgovor žensko petje: »Ti začni, ti poj čez, ti pa basiraj.« Zvenelo je zelo ubrano. Akademski glasbenik bi začel: »V katerem duru je pesem, kdo bo dal intonacijo, kako bomo razvrstili glasove …« Do takrat, ko bi se uskladili, bi želja po pesmi že zdavnaj ugasnila. Naša, slovenska ljudska pesem je večglasna in če to štirje pevci začutijo, ni lepšega. Seveda morajo pevci začutiti besedilo in sporočilo, ki ga pesem nosi. Ko smo peli ljudske pesmi Slovencem po svetu in ko se je ljudem utrnila solza, smo vedeli, da smo jim prinesli nekaj lepega, bogatega, našo pesem. V zadnjih letih sem zelo razočarana, ker ne slišim pevskih zborov, oktetov in malih vokalnih skupin peti slovenske ljudske pesmi. »Všeč so nam dalmatinske,« odgovarjajo in se v istem trenutku prelevijo iz okteta v klapo. Še vedno hlapci? Ne zavedajo se, da je tisto, kar ti je bilo položeno v zibelko, tvoje, avtohtono.

Z narodnozabavno glasbo ste se začeli ukvarjati kot citrarka, pevka, avtorica in vodja ansambla Prijatelji izpod Reške planine. Kako se spominjate tega časa?

To je bilo v 70. letih, ko smo kot družinski ansambel nastopali na različnih prireditvah. S sestro Eriko sva želeli še več, nagovorili sva strica in njegovega bratranca, da smo šli na avdicijo za ptujski festival. V tistih časih je bilo tako, da če so te »požegnali« strokovnjaki v Ljubljani, si se lahko udeležil festivala. Drugače so ti rekli: »Idi kuči i uči, pa se vidimo drugo leto.« S sestro sva k sodelovanju povabili sošolca basista iz srednje glasbene šole, napisali dve skladbi in besedili, uspešno opravili avdicijo. Na ptujskem festivalu leta 1976 smo prejeli prvo nagrado občinstva. To smo ponovili še naslednje leto na Ptuju in v Števerjanu. Če danes pogledam skladbe in besedila, smo bili daleč pred časom. Veselje in druženje glasbenikov sta bila zelo pristna in spontana. Lepi in neponovljivi časi.

Po 45 letih poučevanja se boste letos upokojili. Kako gledate na novo življenjsko obdobje? Imate v mislih že kakšne nove glasbene projekte?

Malo me je strah »penzijona«, ker vem, da so nekateri ob tem koraku kar precej psihično trpeli. Menim, da če se nekje zaprejo vrata, se bodo drugje odprla, in tako sem pripravljena na nove izzive. Ob izidu knjige imava z možem precej dela, saj jo želiva predstaviti po vsej Sloveniji in mogoče še širše, če bomo lahko potovali. Zaenkrat se mi ta prehod ne bo kaj prida poznal.

Vaš mož se je ob tej priložnosti odločil, da bo o vas in vašem glasbenem udejstvovanju napisal knjigo. Ste mu pri tem pomagali?

Kar nekaj knjig o slovenskih glasbenikih je že napisanih, nekaj zanimivih, nekaj strašno pomanjkljivih s precej neresnicami. Ker je mož dober pisec in poznavalec predvsem narodne in narodnozabavne glasbe, sem mu predlagala, naj napiše knjigo o meni, v kateri ne bo ene laži in nepreverljive stvari. Povabil je precej mojih glasbenih sopotnikov, vsi so se prijazno odzvali in njihove izjave so biserčki v mozaiku knjige o moji glasbeni poti.

Letošnja prireditev Pod Reško planino veselo živimo, ki bo to nedeljo, bo posvečena glasbeno-besedni predstavitvi nove knjige Jožeta Galiča: Cita – s citrami po lestvici življenja.

Za prireditvijo Pod Reško planino veselo živimo se skrivajo športne igre, kolesarski vzpon, srečanje šolarjev marijareške šole, gledališke predstave, razstave domače obrti, obujanje kmečkih običajev, srečanje ljudskih godcev in pevcev Pojemo in godemo, predizbor harmonikarjev za Zlato harmoniko Ljubečne, festival domačih ansamblov za veliko nagrado Savinjske doline in kmečke igre. Prva prireditev, katere organizatorja sta športno in kulturno društvo, je bila leta 1997 in je v prvih letih trajala tri dni. Ker lani zaradi znanih razmer prireditve ni bilo, bo letos 24. prireditev Pod Reško planino veselo živimo to nedeljo ob 15. uri pred prenovljenim planinskim domom. Letošnja bo posvečena glasbeno-besedni predstavitvi nove knjige Jožeta Galiča: Cita – s citrami po lestvici življenja. Foto: SHERPA

Preberite več v Novem tedniku

Z VAMI V ŽIVO

Ekipa radia Celje

voditelj

Trenutno poslušate:

Prometni telefon Radio Celje 080 13 02

Mali o

Če karkoli oddajate ali potrebujete kliknite na ustrezno spodnjo povezavo:

ODDAM
POTREBUJEM
(objava je vsako sredo)

OBRAZCI

Sledite nam