Biti bralec je zelo dragoceno

Biti bralec je zelo dragoceno
Regija danes
Tipografija

Knjige imajo od nekdaj neverjetno moč povezovanja. Z njimi se po celem svetu povezujejo ljubitelji izbranih besed. Že pred časom so knjige spletle prav posebno vez, mrežo, med Barbaro Gradič Oset in Nušo Komplet Peperko. Obe sta ljubiteljski bralki, pravzaprav odvisnici od knjig. Da bi v svoje knjižne mreže ujeli še druge, sta lani poleti zasnovali posebne knjižne delavnice z naslovom Knjige v mreži. Na svetovni dan knjige, 23. aprila, so Knjige v mreži zaživele tudi v eni od celjskih izložb.

Barbara in Nuša sta strastni bralki. Življenja brez vonja po knjigi si ne znata niti predstavljati in knjige so njune spremljevalke tako na vsakodnevnih poteh kot na počitnicah. Obe radi sestavljata sezname knjig, ki jih morata še prebrati, in jih nenehno podaljšujeta. Obe radi vtise, ki ju nanje naredijo knjige, delita. Kljub številnim podobnostim sta, kot sta čez čas ugotovili, zelo različni bralki. A se v tej svoji različnosti zelo dobro dopolnjujeta.

Vrsto let sta se srečevali ob najrazličnejših priložnostih, ko je bil med njima prižgan snemalnik. Barbara kot novinarka in Nuša kot kulturnica. Hitro sta razvili obojestransko naklonjenost, ki je počasi in zanesljivo podaljševala njune pogovore ob ugasnjenem snemalniku. Njuna srečanja so se vedno začela s skoraj že uvodnim vprašanjem: »Kaj bereš?«

Bolj kot sta se spoznavali, bolj sta ugotavljali, da knjiga, ki jo bere ena, odzvanja tudi v drugi in da vsaka pretekla knjiga nagovarja tudi sedanjo. Dokler nista trčili ob trenutek, ko sta obe brali isto knjigo. Pamukov Muzej nedolžnosti. »Odprli sva skupni dokument in začeli vsaka po svoje in neustrašno pisati najboljšo predstavitev knjige. In se po skupno napisanih desetih tipkanih straneh zataknili, ko je bilo treba dokument urediti,« pripovedujeta o začetkih skupnega knjižnega potovanja. »Dve tako različni bralki, kot sva midve z Barbaro, uravnati v enoten tok je bilo pravzaprav nemogoče,« z iskrivim in nagajivim nasmeškom pove Nuša.

Ker so ju knjige kljub njunemu različnemu razumevanju njihovih vsebin vlekle skupaj in ker sta globoko v sebi vedeli, da se za to povezavo skriva nekaj več, sta nadaljevali. Ponovno sta staknili glavi in začeli znova. Pri tem so jima po glavi rojila številna vprašanja. Kaj če bi naredili knjižni zemljevid? Z različnimi knjigami različnih bralcev? In bi potem videli, s kom se kje in kdaj srečata?

Lotili sta se knjig na temo branja in sodelovanja ter tako pripotovali na prvi skupni knjižni cilj. Do knjižnih delavnic, ki sta jih poimenovali Knjige v mreži.

Knjiga kot vstopnica

Knjige je mogoče brati na več načinov in vsak bralec ima svojega. Barbara in Nuša sta hitro ugotovili, da ju poleg ljubezni do branja druži tudi to, da v lastnih knjigah, ki ju še posebej nagovorijo, vselej pustita kakšen zaznamek. Skupno jima je tudi to, da radi sestavljata sezname knjig, ki jim ni videti konca. Prav ta neskončnost ju je pripeljala do ideje o nekoliko drugačnih knjižnih delavnicah, na katerih več bralcev ustvarja in postavlja skupen knjižni zemljevid ter daje tem seznamom nove kažipote. Vstopnica na delavnico je knjiga. »Prebrana ali s seznama. Prva, ki vam pride pod roke, ali mogoče tista, ki ima na vaši knjižni polici posebno mesto,« pravita Barbara in Nuša.

Na dosedanjih srečanjih so udeleženci delavnic – bralcev, ki se redno zapletajo s knjigami v mreže je približno deset – sestavili zemljevid, po katerem so se sprehajali v družbi. Ta zemljevid je obogaten z osebnimi spomini, asociacijami in občutji kot tudi s splošnimi znanji, zgodovinskimi trenutki in dejstvi.

Kakšne so torej niti, ki jih tkejo knjige? Kakšne asociacije, spomine dobite, ko vam nekdo pove naslov knjige? Zakaj nekatere knjige v vas sprožijo veselje, druge nelagodje? Je to zaradi knjige ali občutij ob tem, ko ste jo brali? Kako lahko knjiga poveže bralca z drugim bralcem? Kako močno nas knjige zapeljejo v svoje brezmejno predivo? Tisti, ki so se že pustili ujeti v knjižne mreže, iščejo odgovore na prav ta vprašanja.

Ime delavnic Knjige v mreži izhaja iz istoimenskega ključnika, ki sta ga Barbara in Nuša že pred tem uporabljali na družbenih omrežjih, kjer sta objavljali kratke zapise o prebranih knjigah.

Barbara in Nuša se zavedata, da ima branje številne dobre učinke. Poleg tega, da izboljšuje umske sposobnosti, pomaga lajšati stres, umiri srčni utrip, z branjem bralci pogosto spremenijo način razmišljanja in drugače dojemajo sebe. »Res nas knjige ne morejo zaščiti pred našo skupno usodo – smrtjo – a ponujajo možnosti, da preizkušamo stvari, ki jih v vsakdanjem življenju ne moremo,« pravita.

Malo drugačen knjižni klub

Nuša ima že vse življenje zelo rada knjige in vanje se potaplja že vse od otroštva. Nekoliko drugačen vpogled v književni svet ji je odprl študij primerjalne književnosti. »Ko se enkrat strokovno lotiš knjižnih del, ko jih na vse mogoče načine predeluješ, opredeljuješ in analiziraš, se zazdi, kot da kot bralec nisi več pomemben. A vendar ni tako. Vsak bralec je pomemben. In prav to je nekaj, kar želim ozavestiti tudi pri sebi. Ko berem, sem kot bralec pomembna jaz. Pomembno je, kako knjigo doživljam, kako jo čutim in kako jo razumem. In vsak, ki zna brati, vsak, ki bere, je pomemben,« nekoliko drugačen pristop na delavnicah pojasnjuje Nuša Komplet Peperko. Ob tem poudarja, da mora vsak bralec spoznati, kakšen bralec je, kakšne knjige ga nagovarjajo in kaj ga pravzaprav vznemirja. Pri razpravah o prebranih knjižnih delih ni pravilnih in napačnih odgovorov oziroma razumevanj, gre zgolj za osebno razumevanje, ki je pa vselej dober vir nadaljnjih diskusij. »Meni je ena knjiga všeč, nekomu drugemu ni. S tem ni nič narobe. Drugačno sprejemanje del je pravzaprav najbolj dragoceno in tako se naš skupni zemljevid le še bolj bogati,« pove ob tem, ko pojasnjuje nekoliko drugačen koncept književnih delavnic, kot smo jih sicer vajeni v tako imenovanih knjižnih klubih. Na delavnicah se o prebranih delih pogovarjajo vsi prisotni, nihče ni predavatelj, ki bi o določenem delu vedel več kot ostali, in udeleženci niso zgolj slušatelji, ki bi samo prikimavali. »Knjige, ki jih prebereš, so samo tvoje in to je najbolj individualna mrežica, ki jo lahko narediš. A resnično dobro je, če lahko to mrežo deliš in se v mreži s kom srečaš.«

Ali kot je dejal Filip Zule, eden od rednih članov celjske bralne ekipe: »Lepše je brati v dvoje.«

Knjige v izložbi

Danes je rednih udeležencev delavnic Knjige v mreži približno deset, a kot poudarja Barbara Gradič Oset, nikakor ne želijo, da bi to postala zaprta skupina. »Več kot nas bo bralcev, bolje bo in več bo odkritih poti na našem bralnem zemljevidu.«

Med snovanjem tem za prihodnja književna srečanja in ob pregledu zbranega materiala na dosedanjih delavnicah se je udeležencem delavnic porodilo kar nekaj idej, kako dosedanje delo in mreženje predstaviti širši javnosti. In ob tem ljudi nagovoriti, da se še sami zapletejo v prijetne mreže branja.

Ena številnih idej, ki je te dni zaživela tudi v praksi, je izložbena razstava. »V Celju je kar nekaj praznih izložb in knjige so lahko lepa popestritev mesta,« pravi Barbara Gradič Oset. Kot razkrije, sta sprva želeli tovrstno knjižno razstavo pripraviti že decembra, da bi na ta način zaključili prvo polletje njihovega srečevanja, a se zaradi znanih razmer takrat ni izšlo. »Svetovni dan knjige je bil tako nova in hkrati idealna priložnost za to, da knjige vendarle zaživijo tudi v izložbi,« pove Barbara.

Nuša k temu doda, da sta svoj projekt predstavili tudi številnim bralnim kljubom po Sloveniji. Zastavili sta jim vprašanje, katero knjigo bi vzeli na samotni otok. »Dobili sva lepe, pozitivne odzive. Odzvale so se tudi velenjska in trebanjska knjižnica in Knjižnica Logatec.« To jima je vlilo poguma, tako da svojevrsten projekt še z večjim zanosom predstavljata in se v prihodnje morda povežeta še s kakšnim drugim bralnim klubom.

Osebna knjižna polica

Idej, kako s knjigami obogatiti celjsko mestno jedro, je veliko, pravzaprav jih je toliko, da bi lahko zapolnili kar nekaj praznih izložb. Za začetek je oživela izložba na Glavnem trgu. Barbara in Nuša sta k prvi tovrstni razstavi, ki je hkrati predstavitev projekta, povabili rednega udeleženca, ki je v mrežo vpet že od prve delavnice dalje. Prvo osebno knjižno polico v izložbi tako predstavlja Filip Zule, magistrski študent bibliotekarstva in velik ljubitelj knjig ter literarne umetnosti. »Na polico sem postavil 30 knjig, mogoče kakšno več. Zbiral sem jih povsem naključno. Najprej sem v domači knjižnici pogledal, kaj vse imam, in med temi knjigami izbral tiste, ki so me nagovorile, ter tiste, ki me še bodo. Malo sem pri tem gledal tudi na to, da bodo ljudje, ki bodo prihajali mimo, te knjige poznali, da se bodo lahko z njimi povezali. Da bodo med postankom in ogledom dobili kakšno idejo, kaj prebrati, ali se spomnili, kaj so že prebrali, mogoče v mladosti. Ravno zato so med izbranimi deli tudi otroške in mladinske knjige, na primer Pika Nogavička iz leta 1970, ena od knjig iz serije Pet prijateljev, pa tudi Harry Potter.

Filip pravi, da ima z nekaterimi od razstavljenih knjig zelo oseben odnos: »Ena takšnih knjig je prvi del Harryja Potterja, saj sem se ob tej knjigi kot prvošolček naučil brati male tiskane črke. Lahko bi rekel, da mi je prav Harry Potter utrl pot med prave bralce.« Izbral je tudi nekaj strokovne literature, s katero se je srečal v času študija, nekaj pa je, kot sam pravi, »ta hudih« romanov. »V izložbi je razstavljena tudi knjiga Stražar z neba, ki govori o mojemu pradedku Pavlinu, ki je bil vojaški pilot pred drugo svetovno vojno,« še pove tokratni razstavljavec Filip Zule. »Gre torej za knjige, s katerimi se lahko poistovetijo mlajši in starejši bralci.«

Foto: SHERPA

Knjige so sopotnice številnih ljudi. Imajo moč, da jih združujejo. Združile so Nušo Komplet Peperko in Barbaro Gradič Oset, ki sta v knjižne mreže povezali še nekaj podobno mislečih. Njuna ideja in zasnova knjižnih delavnic je, da bi pogovore o knjigah prenesli izven institucionaliziranih prostorov, nekam, kjer so ljudje sproščeni in se počutijo kot v domači sobi. Prve zmenke s knjigami in o njih sta pripravili v AQ galeriji. Udeleženci so kot vstopnico prinesli knjigo in jo postavili na tla galerije. Na koncu srečanja so povezali knjige med sabo, poiskali skupne točke ter si povedali, na kakšen način si nekdo zapomni knjižno vsebino. Razmišljali so, kako jih določene knjige najdejo ravno v pravem času, kako nekateri lahko berejo več knjig hkrati, drugi ostajajo eni zvesti do konca. Spregovorili so tudi o tem, kako so njihove knjižne police razvrščene po njim razumljivem smislu, in o tem, da knjižni nasveti prijateljev niso vedno najboljša izbira.
(Foto: Andraž Purg – GrupA)

 

 

 

 

 

 

 

Preberite več v Novem tedniku

Z VAMI V ŽIVO

Živa Dobnik

voditelj

Trenutno poslušate:

Prometni telefon Radio Celje 080 13 02

Mali o

Če karkoli oddajate ali potrebujete kliknite na ustrezno spodnjo povezavo:

ODDAM
POTREBUJEM
(objava je vsako sredo)

OBRAZCI

Sledite nam