»Pričakoval sem katastrofo, zgodil se je čudež«

»Pričakoval sem katastrofo, zgodil se je čudež«
Regija danes
Tipografija

 

Na pogovor se je pripeljal s kolesom in s širokim nasmehom odkimal, ko sem ga vprašala, ali ima po operaciji kakšne posebne težave. Na dan najinega srečanja je minilo natančno leto, odkar je danes 29-letni fant iz Podčetrtka izvedel, da ima v možganih tumor. Ko je izvedel za diagnozo, je doma odprl penino in si nazdravil, prepričan, da bo ozdravel. V začetku februarja letos je prestal operacijo možganskega tumorja v budnem stanju v Univerzitetnem kliničnem centru Maribor. Svojo izkušnjo, ko je med posegom ob neizmernem zaupanju do zdravnikov pripovedoval šale in ponavljal poštevanko, je opisal v svojem videu kot zahvalo slovenskemu zdravstvu. In v spodbudo tistim, ki se v življenju soočajo s podobno preizkušnjo.

 

 

Lani februarja je Uroš Andrlon med počitkom nenadoma padel s kavča, njegovo telo se je nekoliko treslo. Zdelo se mu je, da se je pač malo nerodno obrnil, ob čemer še zdaleč ni pomislil, da bi zaradi tega moral iti na pregled. Ker se je pri nas v tistem času začela epidemija koronavirusa, ga je obisk bolnišnice še manj mikal. Naslednji epileptični napad je doživel, ko je nekega pomladnega dne z mamo na terasi pil kavo in se naenkrat zbudil na tleh. »Zelo me je bolel jezik. Mama je bila vsa v solzah, prav tako oče. Brat je imel v rokah telefon in je klical zdravniško pomoč. Takrat sem prvič pomislil, da nekaj ni v redu.«

Reševalno vozilo je mladeniča iz Podčetrtka odpeljalo v celjsko bolnišnico, kjer so ga skrbno pregledali. Sredi aprila lani je v bolniško sobo prišel zdravnik in Urošu pojasnil, da ima v glavi tumor, velik 3x3x5 centimetrov. »Zanimalo me je, ali bom kdaj lahko imel družino in ali bom še lahko igral golf. To so kar pomembne stvari, če človek izve takšno diagnozo, ko ni star še niti 30 let,« v svojem značilnem humornem slogu pove sogovornik. Pred tem posebnih težav, zaradi katerih bi pomislil, da mu v možganih raste kaj nenavadnega, ni imel. Spominja se le, da ga je kdaj med hojo morda nekoliko zaneslo v levo stran. Morda je bil tudi nenehno boleč zob, ki ga zobozdravniki niso in niso mogli pozdraviti, nek znak, da se v njegovem telesu nekaj dogaja. Hvaležen je, da so se epileptični napadi začeli, ko je bil doma. Na delovnem mestu bi se vsak najmanjši napad lahko končal tragično. Uroš, ki je tudi ljubitelj nekaterih adrenalinskih športov in se ne boji ne višine ne globine, je namreč v različnih državah sveta opravljal najrazličnejša višinska dela. Občasno je tudi na višini 15 metrov nameščal napeljave. »Če bi zavest izgubil takrat, se danes verjetno ne bi pogovarjala,« je dejal.

Tudi v slabem se skriva dobro

Že v Celju so mu povedali, da je možno tumor operirati na dva načina, v splošni anesteziji ali v budnem stanju. Prednost operacije v budnem stanju je, da lahko zdravniki bolj spremljajo bolnika, njegov govor in določene kretnje. To jim pomaga, da ohranijo vse najpomembnejše gibalne in miselne funkcije. Uroš je levičar, precej velik tumor pa je v možganih rasel na desni strani, ki upravlja ravno levo stran telesa. Zato se je zdravnikom zdelo še pomembneje, da bi bil del operacije pri zavesti.

Ko je iz Splošne bolnišnice Celje prišel domov z jasno diagnozo, je odprl penino. Kako to, ga vprašam? »Hvaležen sem bil, da so ugotovili, kaj mi je. Nazdravil sem samemu sebi, in sicer z mislijo, da sem na dobri poti, da bom ozdravel. Rekel sem si, da slabše ne more biti, lahko je le boljše.« V mesecih, ko je čakal na operacijo, je poskusil nekaj alternativnih metod zdravljenja. Te so mu pomagale, da se je bolje počutil in da njegovo razpoloženje ni preveč nihalo. Ponovno slikanje glave novembra lani je pokazalo, da je operacija vseeno potrebna.

Ob vsem skupaj sogovorniku seveda ni bilo vseeno. Vendar na nepredvidljive stvari, ki mu prihajajo naproti, tudi nasploh nikoli ne gleda kot na težave, ampak kot na nove izzive, ki omogočajo nove začetke. »Že od nekdaj sem takšen in zaradi tega mi je bilo lažje. Mislim, da svojih misli, da na življenje gledaš pozitivno, ne moreš preusmeriti z danes na jutri. Z vsem novim se rad soočim in ob tem razmišljam, kako bi iz tega izvlekel kar največ dobrega.«

Od abecede do poštevanke

Misli o tem, da bo po operaciji morda imel težave z gibljivostjo telesa in ali se bo še lahko ukvarjal s svojimi priljubljenimi konjički, ni mogel odriniti povsem na stran. Skrbelo ga je, ali bo lahko normalno govoril, ali bo videl, slišal, ohranil spomin. »Pričakoval sem katastrofo, zgodil se mi je čudež,« pravi.

V Univerzitetni klinični center Maribor so ga sprejeli 2. februarja, ko se je pogovoril s kirurgi, z anesteziologom in nevrologinjo. Na veliki dan je zjutraj popil posebno tekočino, zaradi katere kirurgi bolje vidijo tumor in prizadeto območje. Dopoldne so ga odpeljali v operacijsko dvorano, nato je zaspal. Čez približno uro so ga zbudili in začel je odgovarjati na vprašanja o tem, kdo je, kdaj je rojen, kdo so njegovi družinski člani. Če je v katerem od delov telesa med posegom začutil nenavaden občutek, je na to takoj opozoril. Vmes je pripovedoval abecedo, poštevanko, na tablici je reševal miselne igre, poslušal klasično glasbo, pripovedoval šale. »Zaupal sem, da zdravnika, ki sta me operirala, specialist nevrokirurgije asist. Tomaž Šmigoc in predstojnik oddelka doc. dr. Janez Ravnik, vesta, kaj počneta. Vedel sem, da moram biti čim bolj miren in da je moja naloga, da se pogovarjam s specialistko nevrologije Ninno Kozorog, dr. med. Pred posegom so se zelo temeljito pogovorili z menoj in se prepričali, da sem primeren za takšen način operacije. Če se človek med posegom prestraši, lahko nastane težava.«

Po operaciji, ki je sicer trajala približno pet ur, se je zbudil šele pozno zvečer. Nato je osebje bolnišnice vsako uro preverjalo njegovo počutje. Naslednje jutro je prišla fizioterapevtka. Ko pomisli, da je le dan po operaciji na možganih vstal in se odpravil na prvi sprehod po hodniku, se mu zdi neverjetno. Svojo izkušnjo je opisal v videu, ki ga je z javnostjo delil na omrežju Youtube. »Želel sem poudariti, kako veliko priložnost so mi dali zdravniki. Res so mojstri in želel sem se jim zahvaliti. In tudi vsemu ostalemu osebju, ki je tako lepo skrbelo zame.«

»Življenje se igra z vsemi nami in nikoli zares ne veš, kakšne težave ima kdo drug. Če nekomu odpreš vrata, se zahvališ, ga lepo pozdraviš, mu lahko morda spremeniš cel dan ali v njem prebudiš še večjo spremembo. Tega se premalo zavedamo.«

 

Foto: SHERPA in osebni arhiv Uroša Andrlona

 

Preberite več v Novem tedniku

Z VAMI V ŽIVO

Andreja Petrovič

voditelj

Trenutno poslušate:

Prometni telefon Radio Celje 080 13 02

Mali o

Če karkoli oddajate ali potrebujete kliknite na ustrezno spodnjo povezavo:

ODDAM
POTREBUJEM
(objava je vsako sredo)

OBRAZCI

Sledite nam