Anja Štefan: »Dobrega je vendar več kot zla ...«

Anja Štefan: »Dobrega je vendar več kot zla ...«
Regija danes
Tipografija

 

Če se naučiš, da lahko najdeš zavetje v dobrih zgodbah, potem je to zagotovo eden od adutov, ki jih lahko na poti skozi življenje vedno potegneš iz žepa. Tako pravi pesnica, pisateljica in pripovedovalka Anja Štefan, letošnja ambasadorka Pikinega festivala, ki je zaznamoval zadnji septembrski konec tedna v Velenju. Ena najbolj prepoznavnih slovenskih avtoric za otroke zna na raznovrstne načine potrkati na njihove možgane, dušo in srce. »Sem iskalka, ki sproti išče in premišljuje, kaj se dogaja v meni, kaj ljudem v bližini in kaj v širši družbi,« pravi. Kot mladinska pisateljica nagovarja otroke, a tudi tiste, ki jim berejo – starše, stare starše, vzgojitelje, učitelje, knjižničarje in druge. Zato takrat ko ustvarja, razmišlja, da bi ob prebiranju njenih del vsi nekaj dobili.

 

 

Lačna veverička si sredi plezanja po drevesu zaželi, da bi lešniki padli kar sami z neba. Ko se izrečene besede uresničijo, postane bolj previdna z njimi. Zave se, da imajo besede moč, da lahko z njimi podira ali gradi, dobi, zapravi, zbliža in spremeni. Tako je Anja Štefan zapisala v svojem delu Lešniki. Kakšno moč ima njeno pisanje, s katerim pomaga rasti generacijam otrok, spoznava predvsem skozi odmeve svojih bralcev, pove. »Večkrat se zgodi, da se mi ljudje zahvalijo za veselje ali za katero drugo odkritje, ki jih prevzame ob branju zgodbic. Z menoj radi podelijo anekdote, ki so se zgodile ob branju mojih pesmi ali ugank. Takrat se zavem, da moja dela res živijo med ljudmi.«

Kako vidite svoje poslanstvo, ko nagovarjate tiste, ki šele oblikujejo svoj pogled na svet in se z vašimi junaki srečujejo v vrtcu ali v naročju staršev?

To, da sem mladinska pisateljica, mi omogoča poseben položaj. Po eni strani s svojimi deli nagovarjam otroke ter pogosto z njimi tudi odrasle, ki jim berejo – torej njihove starše, stare starše, vzgojiteljice, učiteljice, knjižničarke. Želim si, da bi ob branju vsi nekaj dobili. Da bi moje pesmice, pravljice in uganke otroke pritegnile, jih zanimale, da bi pesmice kar skočile vanje in bi jih na hitro začeli ponavljati, da bi imeli ob tem veselje. Hkrati si želim, da bi se ob njih nahranili tudi starši oz. da bi se jim ob branju utrnil droben premislek ali komentar. Z vsem naštetim je moje delo že kar precej osmišljeno.

Kakšna misel vas vodi, ko pripravljate novo delo, novo pravljico? Se opirate predvsem na svoj notranji kompas?

Seveda, hkrati mi vseeno dobro denejo tudi komentarji moje urednice Irene Matko Lukan ali nekaterih drugih ljudi, ki jih imam za dobre sogovornike in prve bralce. Iz vsega skupaj se postopoma gradi poetika, ki ji sledim. Dober notranji kompas, ki ste ga omenili, ni potreben le pri nastajanju novih del, ampak – in morda še bolj – pri odločanju o tem, katere pesmi ali pravljice dati v javnost, kaj uvrstiti v nov izbor. Pri tem poskušam biti do svojih del zahtevna, nepopustljiva – želim si, da bi bilo tisto, kar dajem v javnost, vredno, da je natisnjeno. Seveda avtor sproti svojega dela ne zna vedno videti čisto jasno. Šele čas pokaže – tako njemu kot drugim – kaj je res dobro.

In navdih? Je treba le pustiti mislim prosto pot ali je treba kdaj ure in ure sedeti ob mizi?

Kdaj pa kdaj pride kakšno besedilo – na primer kratka zgodba ali pesmica – kar na hitro iz mene in se sestavi v celoto. Včasih se na hitro prikotali droben del, za preostanek pa nato pošteno delam. Pravkar sem na primer urednici oddala pravljico Medved in klobuk, ki se mi, zdaj ko stoji kot celota, zdi kar dobra. Z njo sem se ukvarjala več mesecev. Pisati sem jo začela na začetku epidemije koronavirusa, jo še in še spreminjala in popravljala, da bi jo izpeljala. Včasih se mi na hitro posveti, a včasih traja in traja. Ni nujno, da je pesem ali pravljica, v katero vložim zelo veliko dela, bistveno boljša od tiste, ki se rodi na hitro. Pesem o grofu in krofu je npr. nastala zelo na hitro, a jo imam za eno svojih boljših. Želim si še kakšno takšno, a tega se ne da ukazati.

Ob mesecu skupnega branja je znana slovenska nevropediatrinja dejala, da so pravljice med drugim pomembne zato, ker pri otrocih budijo empatijo. Tudi vi otrokom s svojimi liki zelo potrkate na srce, dušo in tudi na razum.

Empatija je pomemben vzvod, s pomočjo katerega bolj kakovostno sobivamo z drugimi ljudmi. Najbrž na to, kako se pri kom razvije, najbolj vplivajo naše zgodnje življenje in naši zgodnji odnosi z najbližjimi. Res je, da odnose in posameznikova iskanja lahko podoživljamo ter premišljujemo tudi ob dobrih zgodbah. Ko se vživljamo v posamezne junake, prebujamo svoje čutenje nasploh, premišljujemo o življenju in morda postopoma tudi zorimo. Vesela sem, če moji junaki prispevajo k vzpostavljanju meni bistvenih vrednot v naši skupnosti. Je pa zame bolj varno, da se držim stran od povzdigovanja, ki ga ljudje včasih pripisujejo ustvarjalcem. Tudi jaz sem iskalka, ki sproti premišljuje, kaj se dogaja njej sami, kaj ljudem v njeni bližini in kaj v širši družbi.

Foto: GrupA

 

Preberite več v Novem tedniku

Z VAMI V ŽIVO

Ekipa radia Celje

voditelj

Trenutno poslušate:

Prometni telefon Radio Celje 080 13 02

Mali o

Če karkoli oddajate ali potrebujete kliknite na ustrezno spodnjo povezavo:

ODDAM
POTREBUJEM
(objava je vsako sredo)

Sledite nam