Kjer narava ustvarja po svoje

 Kjer narava ustvarja po svoje
Regija danes
Tipografija

 

Zanimiv košček narave se skriva le nekaj korakov od mogočnega poslopja Šolskega centra Šentjur (ŠCŠ), kjer za različne biotehniške poklice izobražujejo že več kot 110 let. Človek najde mir, ko postoji ob ribniku, nad katerim se sklanja mogočna vrba. V zavetju gozdne kulise uspeva travniški sadovnjak, kjer med drugim še srečamo Ipavčevo bogatinko. Ob sprehodu lahko ujamemo brenčanje čebel, pozdravi nas meketanje drobnice. Konec učne poti, kjer v odtenkih vijolične zadiši sivka, je pravzaprav začetek. Učna pot ob šolskem posestvu je namreč lahko iztočnica za številne povezovalne poti, ki vodijo proti različnim koncem mesta.

 

 

Sprehod po učini poti je tokrat organizirala Ljudska univerza Šentjur. Šolski center je nekoč razpolagal s približno od 50 do 90 hektarji posestva, ki ga je v letih 1909 in 1910 ob pomoči tedanjega župana Gustava Ipavca pridobil od okoliških kmetov. Na posestvu so se ukvarjali z živinorejo, imeli so tudi drevesnico, kamor so po sadike različnih vrst med drugim prihajali avstrijski sadjarji. Danes center postopoma pridobiva površine nazaj in gospodari s posestvom, velikim približno 30 hektarjev. Dijaki in študentje tam spoznavajo intenzivno, integrirano in ekološko kmetovanje. Pobudo za vzpostavitev ekološkega posestva je pred leti dal danes že pokojni profesor Edvin Tomažič. Na območju, velikem približno en hektar, je pred leti na pobudo profesorice Staške Buser nastala še ekološka učna pot. Zaposleni v centru so jo prepoznali kot dragoceno dopolnitev pogojev za vzpostavitev višješolskega izobraževalnega programa naravo varstvo.

Tedanji študent omenjene smeri, domačin Bogdan Rahten, je dal idejo, da bi različne ekosisteme označili z učnimi tablami. »Ko hodim naokrog, imam odprte oči. Tako sem opazil poti, ki obenem ljudem dajejo informacije o njihovem kraju in o sobivanju z naravo, kar me je v tistem času zelo zanimalo. Na tem delu posestva se povezuje veliko zanimivih vsebin. Središče občine do takrat ni imelo nobene takšne poti,« je pojasnil. Ob sodelovanju Rahtena in Buserjeve je Šolski center Šentjur denar za table in ostalo opremo s tamkajšnjim študentskim klubom pridobil na enem od občinskih razpisov.

Stoletna vrba in otok ljubezni

Z vstopom Slovenije v Evropsko unijo se je pri nas intenzivno kmetovanje pospešilo. To je rezultat želje, da bi bili Slovenci po pridelavi primerljivi z ostalimi državami velike evropske družine. Tudi dijakom kmetijskih programov je zaradi usmeritev unije najbolj poznano intenzivno kmetovanje. Z obiskom učne poti po drugi strani vidijo, kako narava vzpostavlja svoje ravnotežje.

»Dijaki naravovarstva tukaj uživajo. Tudi dijaki kmetijskih programov povedo, da na tem mestu čutijo mir,« je ob postanku pri prvem zanimivem ekosistemu – ribniku – dejala Staška Buser. Mnogi obiskovalci, ki nimajo znanja o biologiji, ekologiji ali naravovarstvu, ob pogledu na vodno površino pomislijo, da bi bilo ribnik treba urediti. Predstavljajo si, da bi morali brežine jasneje oblikovati in jih na primer obložiti s kamni. Ob pogledu na motno vodo se morda kdo vpraša o njeni kakovosti. A njen laboratorijski pregled pokaže nižjo vrednost nitratov ali fosfatov kot v ustekleničeni vodi. Omenjene elemente namreč nase vlečejo vodne rastline, na primer trstičje. Kljub temu da ŠCŠ na tem delu posestva naravi pušča proste roke, v prihodnje tam načrtuje sonaravno ureditev ribnika. Po besedah Buserjeve bi radi ribnik poglobili in vanj naselili kakšnega krapa. Ta bo ukrotil razrast trstičja, da se vodnata površina postopoma ne bi spremenila v barje.

Ob ribniku poglede privablja stara vrba, katere obseg znaša več kot tri metre. Zaradi obsega si bo morda prislužila oznako naravna vrednota drevesne vrste. Pred časom je drevo oklestil vihar, a je krošnja letos ponovno ozelenela. Ob njej je s trstičjem in travami zakrit otoček, ki ga mnoge generacije dijakov poznajo kot otok ljubezni. Ob vodi rastejo še jelše, topoli in druge vodoljubne rastline.

Kjer uspeva Ipavčeva bogatinka

Ko spet vzamemo pot pot noge, opazimo številna mlada drevesa, vrste Ipavčeva bogatinka. Jablane so v ŠCŠ razmnožili s cepljenjem. Material za to so dobili pri eni od šentjurskih družin. Gre za rezultat diplomske naloge enega od študentov, ki je obiskal sadovnjake v občini ter ponekod naletel na omenjeno staro vrsto jablane, ki genetsko izvira iz renete. Zdravnik, skladatelj, sadjar in župan Gustav Ipavec je to drevo žlahtnil ob pomoči brata Benjamina Ipavca in župnika Dragotina Ferdinanda Ripšla. »Velikokrat se vprašam, kako je Gustav Ipavec zmogel vse, kar je počel. Opravljal je številne naloge, hkrati je bil priljubljen med ljudmi. Med drugim je bil prav on zaslužen, da smo dobili kmetijsko šolo v slovenskem jeziku. Kmečki sinovi s tega območja so prej odhajali na kmetijsko izobraževanje v sadjarsko in vinarsko šolo v Maribor ali kmetijsko šolo Alt-Grottenhof. Na obeh šolah je bil pouk sprva v nemškem jeziku,« je pojasnila Staška Buser.

ŠCŠ je seme bogatinske dal v genetsko banko kmetijskega inštituta, mladike vzgaja v lastni drevesnici. Ta vrsta jablane, ki med drugim krasi šentjurski mestni trg, Ipavčev vrt in zelenico pred Osrednjo knjižnico Celje, je sicer znana po tem, da redno in veliko rodi, od koder izvira njeno ime. Njeni plodovi so najprej zelenkaste barve, nato se obarvajo temno rdeče. Primerni so za prehrano, saj dobro prenesejo skladiščenje. Predelamo jih lahko tudi v sok.

Od čebelnjaka do rimskih kamnov

Kako naj vzdržujejo gozdni ekosistem, je sodelavcem šolskega centra svetoval gozdar. Na delu zemljišča, kjer stoji daljnovod in so gozd posekali sodelavci Elektra Celje, so se razrasle tujerodne invazivne vrste, kot so topinambur, zlata rozga in robida. Dijaki tujerodne vrste odstranjujejo. Akacijo, ki zacveti prva, ponekod pustijo rasti, saj se z njo hranijo čebele. Preveč svobode ji ne dopuščajo, saj sicer škodi bukvi.

Na manjši vzpetini je čebelnjak, ki ga je šola pridobila na razpisu Čebelarske zveze Slovenije. Zanj s člani šolskega čebelarskega krožka skrbi mojster Andrej Jernej. Medtem ko so nakladni panji prazni, saj čebele pozimi niso imele dovolj hrane, so AŽ-panji naseljeni. Ali čebelji pridelek ustreza ekološkim merilom, preverjajo strokovnjaki. Slednji so tudi pred dnevi tam odvzeli vzorec voska in medu.

Okoli čebelnjaka je še en travniški sadovnjak, kjer je nekoč uspevalo veliko starih vrst sadnega drevja, kot so Baumanova reneta, ovčji nos, carjevič, bobovec, tepke. Dijaki s pomočjo profesorjev drevesa obrezujejo, da bi jih pomladili. Včasih so pri tem uspešni, včasih ne. Drevesa, ki se posušijo, nadomestijo s sadikami Ipavčeve bogatinke. »Travniški sadovnjak je čudovita celota. Ko iz svoje obore pridejo ovce, je tukaj idila, kot je bila nekoč,« je izpostavila Buserjeva.

Opozorila je tudi na staro kamnito pot. »Eden od strokovnjakov iz celjskega zavoda za gozdove je opozoril, da bi lahko bila ta kolovozna pot, kjer so s konji vlačili les, izdelana iz gradiva stare rimske ceste. Ta je vodila mimo Ponikve in Boletine proti Šentvidu. Ti kamni so dobro ohranjeni in ne propadajo tako zelo, kot to velja za litotamnijski apnenec, ki je na primer razširjen na Ponikvi.«

Na ekološkem posestvu je dobro poskrbljeno za žuželke. Tem bitjecem so dijaki in študenti namenili svoj hotel. Njegova streha je izdelana iz ostankov skrilnate strehe gradu Podsreda. Tovrstno domovanje je všeč predvsem pikapolonicam, strigalicam in čebelam. Vsi ti omenjeni koristni organizmi se prehranjujejo z ušmi in drugimi škodljivci, ki se radi naselijo na sadnem drevju. Staška Buser je že v 90. letih hodila na Južno Tirolsko in tam opazovala, kako raziskovalci v insektarijih gojijo koristne živali in jih vnašajo v svoje sadovnjake. »To je eden od ekoloških načinov, kako se spopasti s škodljivci. Slednje na Tirolskem zmedejo tudi tako, da na nekatera drevesa na primer nastavijo feromone. Za odstranjevanje škodljivcev uporabljajo veliko manj insekticidov. Te tehnologije se zadnja leta uveljavljajo tudi pri nas.«

Diši tudi po sivki

Ob koncu učne poti je njiva, kjer pridelujejo na način permakulture. Enako je v visokih gredah, kjer velja posnemanje procesov v naravi. Grede je pred leti z ostalimi študenti zasnoval Bogdan Rahten. Po njegovih besedah vanje sodijo različni materiali, ne le zemlja. Spodaj lahko naložimo gradivo, iz katerega se sprošča ogljik – to so les, suho listje, karton ali ovčja volna. Zgoraj naložimo materiale, iz katerih se sprošča dušik. »V času, ko sem študiral naravovarstvo, smo gredo naredili iz materiala, ki je bil v bližini. Po njega nismo odšli v trgovino. Takšnih danosti je veliko, a jih ljudje pogosto ne vidimo.« Ker so prvotna debla, s katerimi so zamejili grede, v nekaj letih sprhnela, so gredice zdaj ogradili z novimi materiali. Zelenjavo so nadomestili s sivko, iz katere dijaki izdelujejo dišeče blazinice, na katere izvezejo slovenski ornament ali znak šolskega centra. Na njivi so najprej pridelovali avtohtone sorte fižola, česna in čebule. Ker v bližini tega zemljišča ni vode, bodo zdaj tudi tja nasadili sivko, ki bo bolje prenašala poletno pripeko.

Foto: SHERPA

 

Z VAMI V ŽIVO

Tanja Seme

voditelj

Trenutno poslušate:

Prometni telefon Radio Celje 080 13 02

Mali o

Če karkoli oddajate ali potrebujete kliknite na ustrezno spodnjo povezavo:

ODDAM
POTREBUJEM
(objava je vsako sredo)

OBRAZCI

Sledite nam

Prireditvenik