Stopnišče k Pečnikovi krasijo Prešernove slike, vstop v njeno pisarno je kot vstop v zgodovino slovenske književnosti. To je pisarna, identična Prešernovi. Pečnikova sedi za delovno mizo, ki je enaka kot Prešernova, stoli in omara so prav tako izdelani po meri, celo obešalnik za obleke! Kot da bi stopili v življenje pesnika, le v novi preobleki.

Neprecenljiva, zanjo srčna vrednost

Prvo vprašanje Pečnikovi ob pogledu na njeno zbirko je, ali je kdorkoli iz celjske občine morda kdaj predlagal, da bi zbirko postavil na ogled širši javnosti, uradnim obiskom Celja. Alenka Pečnik odgovori: »Ne.« Do zdaj je imela že posamične razstave, vendar predlogov za stalno razstavo ni dobila.

»Včasih sem razmišljala, da bi imela lokal z razstavljenimi stvarmi. Razmišljala sem celo o nakupu gradu na Dolenjskem, kamor je Prešeren večkrat zahajal, in da bila razstava tam. Nekaj predmetov sem podarila muzeju v Kranju,« dodaja. A njena zbirka ne spada drugam. Spada v Celje, ki se bo moralo začeti zavedati, kakšno zgodovinsko bogastvo ima.

Predmetov, ki so pri Pečnikovi in so tudi dobro varovani, je za muzej. Zbirke poezij, pesmi, faksimile krasijo omare. Pečnikova ima originale časopisnih ter slavnostnih izdaj njegovih del, celo iz leta 1949. Še več. V zbirki so znamke, ki so bile izdane ob 100-letnici njegove smrti, na pismih z originalnim žigom. Vse to ima neprecenljivo vrednost. »Zame je to navdih, ki me vodi skozi življenje,« pravi Pečnikova.

Namesto motike recital

Prešerna občuduje od otroštva, ko ji je soseda podarila njegove pesmi. »Spomnim se tudi, da sem pomagala babici pri delu na vrtu. Hitro je videla, da motika ni ravno moja prijateljica, in mi je rekla, naj ji raje kaj lepega povem. In sem začela recitirati Prešernove pesmi …« se nasmeji.

»V Celju je bila včasih knjigarna, kjer so zaposlene v nek kot dajale knjige o Prešernu in čakale, da sem prišla mimo. Vedele so, da jih bom kupila. Danes knjig ne kupujem več toliko. No, ne morem reči, da ne … Še vedno me prevzamejo ...« doda.

V pisarni ima fotografije, kipce Prešerna, celo redke kovance z njegovo podobo. »O, glej, kaj sem našla,« doda, ko kaže različne stvari. »Še vedno rada izrežem članke o njem,« se nasmehne. Na mizi nato razgrne načrt, ki ga je arhitekt pred leti naredil za njeno pisarno. Miza je enaka, kot je bila Prešernova. »Le na stole sem dala žamet, ki ga on ni imel,« doda.

»Verjetno bi šla skupaj ›žurat‹!«

Ne boste verjeli, doma ima Prešernovo kuharsko knjigo. »Rada naredim Prešernove cmoke,« pojasni. Od Prešernovih poezij, ki jih je dobila v dar v petem razredu, pa se ne loči. »Res so že razcefrane – z mojimi še srednješolskimi zapiski na listih,« razloži. Ponosna je tudi na kip Prešernove glave v naravni velikosti, ki ga je dobila v dar. »Vse to je zame sveto,« doda.

Ob koncu obiska ji postavimo dve vprašanji. Na kaj bi bil Prešeren ponosen, nad čim razočaran, če bi živel danes? Kaj bi mu dejala, če bi ga srečala? »Mislim, da bi bil zadovoljen, ker imamo izsek Zdravljice v himni. Morda bi bil razočaran, ko bi opazil svoj spomenik z verzi, ki so posvečeni Vodniku ... Zadovoljen bi bil, da govorimo še vedno slovensko, vesel bi bil zaradi kulturnega napredka, ki ga je Slovenija dosegla. Morda bi bil razočaran nad tem, da se Slovenija še vedo preveč udinja tujim vplivom. Ponosen bi bil, ko bi videl, da je še vedno največji pesnik. Vem, slovenski pesniki so dobri, ampak vseeno …« se nasmeji. »Kaj bi mu rekla, če bi se srečala? Verjetno bi šla na pijačo in bi skupaj ›zažurala‹. Bil je veseljak, a ›zamorjen‹ tako, kot je sleherni človek v svojem življenju zaradi nekaterih stvari,« doda. Ne samo to. Bil je tudi odvetnik. Kot Pečnikova. Tem za pogovor torej med njima ne bi zmanjkalo.